30 let vodništva


Franci Fortuna in Drago Trček

Sprejeta med častne vodnike Planinske zveze Slovenije

Konec novembra je Planinska zveza Slovenije (PZS) organizirala Zbor predstavnikov vodniških odsekov planinskih društev, na katerem so podelili tudi priznanja častnim vodnikom PZS. Priznanje je prejelo kar 16 vodnikov iz vse Slovenije, med njimi tudi dolgoletna člana in vodnika Planinskega društva Gorenja vas, Franci Fortuna in Drago Trček.

Naziv častni vodnik je najvišje priznanje PZS planinskim vodnikom. Pravilnik vodniške komisije veleva, da se priznanje oziroma naziv častnega vodnika podeli vodniku za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru Zveze, od njegove prve registracije pa je preteklo vsaj 30 let. Več kot 30 let je minilo, odkar sta izpit za vodnika opravila tudi prejemnika priznanja Franci Fortuna in Drago Trček. »Leta 1982 je bilo v PD Gorenja vas devet vodnikov, od katerih sva ostala le še midva,« pojasni Fortuna. »Omenjeno priznanje je zahvala za 35 let vodenja izletov v planinskem društvu in zadnja leta pri društvu upokojencev. Osebno pa je spodbuda, da še vztrajam.« Po njegovem mnenju je to priznanje tudi priznanje za društvo, v katerem primanjkuje vodnikov.

V društvih vodnikov primanjkuje

Priznanja je bil vesel tudi Drago Trček: »Priznanje je potrditev dobrega in uspešnega dela v preteklosti tako zame kot tudi za vodniški odsek v društvu. Je pa tudi obveza za nadaljnje delo in pomoč ter prenašanje izkušenj na mlajše.« V društvu, ki šteje več kot 200 članov, so zgolj trije aktivni vodniki, kar je po besedah obeh občutno premalo. »Stanje v vodniški organizaciji nasploh ni rožnato. V večini društev primanjkuje vodnikov,« pove Trček. Oba upata, da se bo v domačem društvu stanje čim prej izboljšalo in bodo pridobili nove moči. »Trenutno so v društvu trije kandidati za vodnika, za katere upava, da bodo pristopili k izobraževanju in ga tudi uspešno opravili.«

Kakšen je dober vodnik?

»Prvi pogoj je zagotovo veselje do zahajanja v gore, poleg tega je pomembno tudi znanje vrvne tehnike, prve pomoči in orientacije. Vodnik mora imeti tudi ustrezne psihofizične lastnosti za varno hojo v gorah,« pojasni Fortuna, Trček pa doda: »Potrebna sta tudi želja in veselje za opravljanje tega dela, saj je prostovoljno. In pa seveda, kandidat mora biti polnoleten, z zaključeno srednješolsko izobrazbo.« O preteklih pohodih pa Franci pravi: »Ob pogledu nazaj, na 35 let organiziranih pohodov, sem vesel, da smo se vedno vrnili domov srečno, brez poškodb in nesreč. Ko vidiš zadovoljne obraze udeležencev, je to plačilo za naš trud.«

Oba s Dragom si želita delo vodnika, če jima bo zdravje le dopuščalo, opravljati še nekaj let, zdaj predvsem v upokojenski sekciji. Srečno in varen korak še naprej!

Lidija Razložnik (podblegaške novice – december 2017)


Zbor predstavnikov vodniških odsekov PD 2017

VIR: Planinska Zveza Slovenije - Objavil(a): Veronika Susman
V soboto, 25. novembra 2017, je v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu potekal Zbor predstavnikov vodniških odsekov PD. Prisotnih je bilo 61 predstavnikov vodniških odsekov. Sklepčnost zbora je bila 36,09 %, torej nekoliko večja od zahtevane minimalne tretjinske prisotnosti.
Zbor, ki je sledil strokovnemu posvetu Gore in varnost, je otvoril načelnik Franc Gričar s pozdravnim nagovorom ter s predstavitvijo predlagane sestave organov zbora.

Zbor se je nadaljeval s podelitvijo priznanj častni vodnik PZS šestnajstim vodnikom PZS, ki so si to priznanje zaslužili s svojim tridesetletnim delom na področju vodništva.

Verifikacijska komisija je ugotovila, da je zbor sklepčen in da lahko nadaljuje z delom, čemur je sledil sprejem poslovnika zbora. Razprava se je razživela po predstavitvi poročila o delovanju Vodniške komisije in njenih strokovnih odborov v letu 2017, pa tudi pri naslednji točki, ko so se obravnavale spremembe Pravilnika vodnikov PZS, ki jih je predstavil Iztok Bokavšek. V nadaljevanju so bili potrjeni program dela in finančni načrt VK PZS za leto 2018 ter okvirni program dela za leto 2019. Sledila je še točka razno, pri kateri je, med drugim, zbrane nagovoril še podpredsednik PZS Roman Ponebšek.

Srečno in varen korak.
Vodniška komisija

Prejemniki priznanja častni vodnik PZS:

MARKO BIŠČAK
POSTOJNA
BRANKO BRATOŽ
SLAVNIK
ANTON BURGAR
JANEZA TRDINE MENGEŠ
VLADIMIR DEKLEVA
SNEŽNIK ILIRSKA BISTRICA
FRANCI FORTUNA
GORENJA VAS
ALEKSANDER FURLAN
POSTOJNA
MARJAN GROSMAN
ZREČE
ANTON HRIBAR
BREŽICE
JOŽE KRAŠEK
LAŠKO
PAVEL LESJAK
ČRNA NA KOROŠKEM
FRANC MEKE
LENART V SLOV. GORICAH
LADO POŽES
TREBNJE
JOŽEF ROŽIČ
TRŽIČ
VLADIMIR SMREKAR
POSTOJNA
DRAGO TRČEK
GORENJA VAS
ALDO ZUBIN
OPD KOPER

CELOTEN PRISPEVEK SI LAHKO OGLEDATE -- --> TUKAJ!!


30 let vodništva za Draga Trčka in Francija Fortuno - intervju Damjane Petrenelj aprila 2012

Intervju z vodnikoma PD Gorenja vas

Članek je bil objavljen tudi v decembrski številki Podglegaških novic

 V PD Gorenja vas, ki je bilo ustanovljeno 1974 na pobudo Toneta Logondra, sta še vedno zelo aktivna Franci Fortuna in Drago Trček, ki sta se med planince vpisala v prvih letih obstoja društva.Oba sta bila več mandatov predsednika društva, letos pajubilanta,ki praznujeta 30 let vodniškega dela. V treh desetletjih sta vsak vodila med 150 in 200 izletov, prav tako sta bila v tem času vsaj 500-krat, če ne še večkrat, na Blegošu. Z vsaj 5 vodenimi izleti v gore na leto licenco vodnika še vedno obnavljata.

Biti vodnik je poslanstvo in velika odgovornost

Za časa predsednika Marka Miklavčiča so organizirali tečaj za planinske vodnike, ki se ga je udeležilo 9 članov društva. Zaznamoval je oba. Postala sta vodnika A kategorije do 2500 metrov. »Takrat sva se pridružila planincem in nekako spontano udeležila tudi tečaja za vodnike«, pove Franci. Drago doda:  »Največ zaslug za to ima Marko, ki je bil gonilna sila pri organizaciji tega tečaja, je pa to res posebno poslanstvo, moraš delati vzgojno z mlajšimi, preventivno na samih poteh…«Oba se strinjata, da ima vsak vodnik veliko odgovornost pri svojem delu.»Odgovornost imaš do vseh udeležencev, ki se prijavijo. Ti namreč pričakujejo, da bo tura dobro izpeljana in organizirana. Tako gremo velikokrat prej na predogledno turo, ker se razmere na terenu v 10 letih, recimo, precej spremenijo«, pove še Franci. Tudi sicer imajo v društvu navado, da konec leta sestavijo seznam izletov, ki jih bo vsak vodnik vodil v prihodnjem letu. »Objavimo datum pa vodnika in njegovo telefonskoštevilkozraven. Pred turo se poskrbi za promocijo na radiu, v časopisih, po zbranih prijavah prek maila, telefona se lahko le šeodpelješ na izhodišče«, pojasnjuje Franci. »Danes je čisto drugače, kot je bilo včasih«, se spomni Drago. »Prijave smo zbirali v trgovini v Gorenji vasi. Neko nedeljo zjutraj je prevoznik prispel na avtobusno postajo s kombijem za 8 ljudi, nas je pa na postaji čakalo 12! Danes so predpisi strožji, takrat je šofer le malo pogledal, pa je rekel: 'Bo pa še ednzadej na gajbcsedov'.« (smeh)

Do vrha in nazaj vedno srečno, morda le s kakšnim žuljem več

Oba pravita, da je spodbudna trema pred izletom vedno prisotna. »Sigurno, posebej če je to težja tura ali večja skupina«, dodaja Drago. »Nekaj adrenalina in skrbi vsekakor ostane.« Franci zatrdi: »Malce strahu pravijo, da je vedno potrebno, že zaradi spoštovanja do  gore. To je tudi za varnost boljše. Če bi šel 100 % prepričan, da bo šlo vse samo od sebe, se ti najraje kaj naredi. Vedno je treba imeti spoštovanje do gore in pa malce strahu, pa se vedno izzide.«V vseh teh letih nista imela nobene nesreče. »Vsi smo vedno prišli čili in zdravi nazaj«, pojasnjuje Franci, Drago pa izpostavlja, da so se morda vrnili le s kakšnim žuljem več. In dodaja še, da je na izhodišču treba znati oceniti pot:»Pot moraš poznati, vedeti, kam greš,prej se je treba še posebej prepričati o vremenu, oceniti, kakšno opremo potrebuješ inpreveriti pripravljenost udeležencev, že pri prijavah malo tudi njihove karakteristike poizvem, potem pa veselo na delo, do vrha in nazaj. Če se le da, uspešno in pa varno.« Tudi na samih poteh je sedaj veliko laže. Včasih so vodniki imeli precej večje nahrbtnike, saj vedno skrbijo za druge. »Danes ni več tako«,se strinja Franci: »Oprema je res napredovala, veliko olajšanje za nas je tudi, da  so zdaj tudi oblačila izredno lahka, včasih je bilo treba majice pogosto menjati, danes je čisto drugače, koža ostaja stalno suha, ne občutiš mraza… in ni potrebno toliko stvari nositi s sabo.« Mora pa biti vodnik zmožen presoje v kritičnih razmerah, posebej dobrodošle so izkušnje. In kot še pravi Franci: »Ena od teh stvari je tudi, da se znaš prilagoditi skupini, ki jo vodiš, če ti to uspe, si lahko kar zadovoljen.«Drago še pritegne, da je najlepši del ture povratek domov. »Ko se vrnemo do izhodišča, je za vodnika največja nagrada, da so vsi zadovoljni in veseli.«

Najraje še vedno na Blegoš

Domače gore obema ostajajo najljubše, predvsem dvatisočaki. »Posebej ne bi izpostavljal, zelo markanten je recimo Jalovec«, pravi Drago. Prednjačijo vrhovi Julijskih Alp, Karavank, Pohorja, zadnje čase veliko hodijo z društvom na Notranjsko, v Primorje pa tudi v tujino. Obiskali so Črno Goro, Makedonijo, Romunijo – Karpate, hrvaški Velebit, zahodne Julijske Alpe v Italiji. »Veliko smo že prehodili…«, se strinjata oba. Kam pa najraje? Brez pomisleka in v en dah se oba odločita za Blegoš. Franciju je posebej všeč, da je na dosegu roke, obiskal ga je v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. »Prvič sem bil na Blegošu pri 10-ih letih. Pohod je takrattrajal kar cel dan.«Drago, ki se je nanj tudi prvič povzpel v mladostnih letih, ne pozabi omeniti Jelenc, saj sta oba dobra 'prijatelja' le-teh.Na mestu nekdanje gozdarske koče imaPD Gorenja že vrsto letsvoje zavetišče, ki je odprto pozimi. »Kdor ima v tem času največ vpisov, prejme ob koncu akcije simbolično nagrado«, pojasnjuje Franci (tudi gospodar koče), ki je bil v pretekli akciji s 27 vpisi šesti, Drago pa z 22 vpisi osmi. Na turah ju še vedno kaj preseneti. Vprašanje, brez česa nikoli na pot, pa sproži pri obeh kar nekaj smeha. Franci odkrito priznava: »Moram povedati, da je v mojem nahrbtniku stalno v vrečki wc papir.« Drago prikimava in v isti sapi odgovarja, da mora biti v nahrbtniku vedno prisotna tudi prva pomoč, »lahko je tudi v obliki kakšne prisrčnice.« (smeh)

V začetku junija nepričakovano zagazili v sneg…

Oba skupaj sta bila pred leti na turi, ko so šli prvi vikend v juniju na Velebit. »Smo mislili, daje morje na dosegu roke, na Zavižanu je bilo pa 30 centimetrov snega, burja je pihala…«, se spominja Drago.  »Ker smo naredili tako dolgo vožnjo, smo šli vseeno naprej… skupina 30 ljudi, pogumno smo zakorakali v sneg po znani Premužićevistazi, ki gre čez cel Velebit. In prišli po nekih 6 urah do Alanove koče, kjer so imeli zakurjeno, poskrbeli za nas, da smo se posušili in okrepčali. »Tudi te poti ne bova nikoli pozabila«, pritegne Franci. Drago ne pozabi omeniti, da je malo pred njimi hlačal medved.»Stopinje so bile še sveže pred nami…«, pravi in zaključi, da takega vremena ni nihče od njih pričakoval. »Kdo bi mislil, ko smo se odpravljali od doma, da bo tako mrzlo in naporno pa da bomo gazili po 'frišnem' snegu.Je bila pa vseeno res lepa izkušnja in lep izlet.« Pa še ene ture ne bo pozabil: ko so na Kredarici zaman iskali 18-ega pohodnika v skupini. »Temu smo se že kar nekajkrat nasmejali. To je bil izlet na Triglav, jaz sem bil glavni vodnik, Franci pa pomočnik. Ko sem naredil seznam, nas je bilo 18, pridemo na Kredarico, po počitku naj bi šli na vrh. Pred odhodom izpred koče smo vse prešteli in v vsakem primeru nas je bilo samo 17. Ni nam bilo jasno, kako. Pa sem na seznamu izpustil 1 številko in smo že od doma šli z enim manj.« Spominja se tudi, kako so na poti od Črnega jezera do Slapa Savice srečali 2 dekleti, ki sta se vzpenjali zgolj v natikačih in kopalkah ter jih spraševali, kako daleč je do Črnega jezera…  

Kaj pa načrti?

»Planinec sem še vedno zaradi ljubezni do narave«, pravi Franci. »Hoja kot osnovni element človekovega gibanja je pri planincih najbolj izpostavljena, to me najbolj veseli.« »Pomemben del tega je tudi druženje«, priznava Drago. »V zadnjih 20 zadnjih letih se je množičnost obiskovanja gora izredno povečala, ker je tudi miselnost ljudi drugačna, odnos do narave oziroma do gibanja, hoje v naravo se je spremenil. Službe so drugačne, človek potrebuje to gibanje in sprostitev.« V gore večkrat vzameta tudi boljši polovici, vedno pa ne, zato se jima morata od časa do časa odkupiti, kot priznavata: »Seveda, to je že del družinskega življenja, brez tega ne gre. Včasih so kar malo nezadovoljne, samo največkrat gredo kar z nami«, je iskren Franci, Drago pa pravi, da ga na lažjih turah spremljata žena in hčerka in brž pristavi še: »Ponavadi je kar vesela in zadovoljna, če pridem zvečer domov živ in zdrav.«

Kaj pa načrti? »Načrti so, seveda«, pravi Franci. »Že nekaj časa nas nagovarjajo, da bi organizirali spet en izlet v tujino. V mislih Tatre, morda se bo pa to uresničilo.« Tudi Drago pravi, da ima za cilj osvojiti čim več vrhov, tudi izven Slovenije: »Čeprav v tujino nisem veliko hodil. Še dobri dve leti sta do penzije, pa bo potem morda več časa za to.« Pravita še, da 'biti planinec' pride v kri. »In kar ne moreš nehat. Da bi moral eno lepo nedeljsko dopoldne doma čakati, postaneš kar nestrpen«, se smeje Franci. »V nekoliko zrelejših letih je potrebno še več aktivnosti, gibanja, zato to drži. Upam, da bom lahko še večkrat in čim bolj dolgo užival v tem«, se strinja tudi Drago. Oba imata le eno nekoliko večjo željo: da bi se lahko še dolgo in z lahkotnim korakom odpravljala v gore in nazaj ali, kot pravi Franci: »V prvi vrsti je po 30 letih izziv že to, da lahko še vedno hodiš, da se giblješ. Verjetno je to tudi posledica toliko let aktivnega planinstva.«

Comments