Pohodi v letu 2016


Dvodnevni planinski izlet na KRN

10. - 11. september 2016


Z učenci in učenkami, ki so obiskovali planinski krožek v šolskem letu 2015/2016, smo se odpravili na dvodnevno turo na Krn. Ob 5.00 smo se zbrali na Blatih, od koder nas je kombi peljal na Planino Kuhinja (991 m). Tam smo se vpisali v vpisno knjigo, poštempljali knjižice in pozajtrkovali. Ogledali smo si, kam vse nas bo vodila načrtovana pot. Odpravili smo se v smeri planine Kašina. Po kolovozu, travnatih pobočjih pa je sledilo prečenje pobočij, ki nas je po 45 minutah od izhodišča pripeljalo na planino Leskovica. Nato se je pot začela vzpenjati po široki kotanji med Malim in Velikim Stadorjem na eni in Maslenikom na drugi strani. Med vzponom smo se morali umakniti čredi ovac, ki so jih pastirji gnali nazaj na planino, posladkali pa smo se lahko tudi z malinami, ki so rasle ob poti.

Na koncu zatrepa smo zagledali mogočno steno Rdečega roba, nadaljevali po desnem pobočju do prevala, kjer se nam je odprla dolina Lužnica z jezerom. (1801 m; 3 h) Tu smo si vzeli čas za počitek in občudovanje gora. Bili pa smo tudi razočarani nad planincem, ki je v jezeru celo zaplaval, saj vsi planinci dobro vemo, da je plavanje v jezerih triglavskega narodnega parka prepovedano. Pot se je nadaljevala ob vznožju melišč grebena: Mali Peski, in se povzpela na na sedelce Prag (2068 m). Med potjo smo občudovali gorske cvetlice, ki pa za letos počasi zapirajo svoje cvetove in se pripravljajo na zimski čas. Veliko je bilo tudi ostankov iz Soške fronte- med njimi celo kosti.

Na Pragu smo se malce odpočili in se usmerili proti Batognici (2164 m; 30 min)

Po čudovitem razgledu na okoliške gore in ogledu ostankov iz časa soške fronte je bil čas, da se začnemo spuščati po strmini proti Krnski škrbini (20 min). Po spustu pa smo se podali še na zadnji vzpon, do Krna. (2244 m; 45 min).

V Gomiščkovem zavetišču pod Krnom smo si privoščili daljšo pavzo, kjer smo se okrepčali, si dodobra ogledali okoliške gore in si odpočili utrujene noge. Po počitku smo se odpravili še na vrh Krna (10 min) kjer smo krstili pohodnike, ki so prvič obiskali dvatisočaka oziroma tiste, ki so prvič bili na Krnu. Po skupinski sliki na osvojenem vrhu pa nas je grmenje opozorilo, da je čas da se odpravimo še na zadnji odsek tega dne - spust po lahki poti mimo Krnskega jezera, do Koče pri Krnskem jezeru (1385 m), kjer smo tudi prenočili. (2 h 35 min) Pri Krnskem jezeru smo se ustavili, naredili raztezne vaje in se že kar prijetno utrujeni podali do koče.

Po dobrem spancu in krepčilnem zajtrku smo se odpravili čez planino Duplje, preko razpotja Doliči do Prehodcev (1638 m; 1.10 min). Tam smo si ogledali ostanke bojev iz prve svetovne vojne. Vojaška mulatjera nas je vodila do planine na Zgornjih Prodih (1.10 h) in do izvira Tolminke (30 min), ki pa je bil popolnoma suh. Počitek smo si privoščili na jezu velikega hudournika, ki pa je bil v tem času popolnoma suh. Ob zvokih Tolminke in njenih korit smo nadaljevali v smeri Zatolmin in že oprezali za belim kombijem, ki nas je čakal, da nas utrujene in napolnjene z enkratno izkušnjo ter lepimi spomini odpelje domov. (2h)

Krn_2016.pps





Planinski izlet na Nanos

 29. maj 2016

Za zaključno turo smo si izbrali malce zahtevnejšo pot. Povzpeli smo se na Nanos po delno zahtevni zavarovani poti. Tako smo se lahko preizkusili tudi v plezanju ob pomoči jeklenice in klinov. Pot je bila strma a zanimiva in nas je obdarila s prečudovitimi razgledi. Tudi vetrič, ki je za Nanos skorajda obvezen spremljevalec, nas je le rahlo pihljal, kar pa nam je bilo prav prijetno, saj je sonce kar toplo grelo. Vreme nam je bilo tokrat zelo naklonjeno in se nam je verjetno hotelo oddolžiti za doživetje na pohodu iz Blegoša, ko nas je ujela nevihta s sodro. V dobrih dveh urah in pol, smo že občudovali vrh Nanosa in se ustavili v senci dreves pri koči. Tam smo se najprej okrepčali, poštempljali in izpolnjevali knjižice Mladega planinca in uživali v lepi naravi. Čez dobro uro smo se odpravili nazaj, saj je za popoldne vremenska napoved napovedala nevihte in dež. Za povratno pot smo izbrali položnejšo pot, ki pa nam je bila tudi zelo všeč. V dveh urah smo bili pri kombiju, ki nas je čakal na parkirišču pod Nanosom. Kmalu po tem, ko smo odrinili so se na vetrobranskem steklu že začele nabirati prve dežne kaplje, a tokrat smo bili že varno v zavetju kombija, tako da nas dež ni več motil.  


zapisala: Neža Erznožnik

Nanos_2016.pps



Planinski izlet na Blegoš

 8. maj 2016

V nedeljo, 8. 5. 2016, smo se s planinskim krožkom odpravili na tretji planinski pohod na Blegoš, kjer je potekala prireditev: 40-letnica pohodov na Blegoš. Na tej prireditvi smo se predstavili tudi planinski krožek iz Gorenje vasi in sicer s prirejeno pesmijo Veselo na Blegoš. Na harmoniko nas je spremljal naš planinec Maj Ambrožič. Iz Črnega kala smo se kar po strmi poti odpravili osvojiti vrh Blegoša, potem pa se kar hitro spustili do koče, kjer je že potekala prireditev. Po našem uspešnem nastopu, smo se okrepčali in odpočili. Popoldne so bili napovedani deževni oblaki, zato smo se kar odpravili proti domu. Ne dolgo za tem, pa nas je v gozdu ujela nevihta. Kot bi se odprlo nebo je v parih minutah sodra po tleh pogrnila belo preprogo. Bolj kot sodra pa so nas skrbele strele in grmenje. Kar hitro in premočeni do kože smo prispeli do Črnega kala, počakali kombi ter zdravi in celi prispeli v Gorenjo vas, kjer je sijalo sonce. Bilo je posebno doživetje, ki pa je pohod popestrilo in nam pokazalo, kakšna zna biti narava.

zapisala: Neža Erznožnik

 

Blegoš_2016.pps



Dvodnevni planinski pohod do Sedmerih Jezer

26. in 27. september 2015

Ob 6.00 smo se s kombijem odpravili iz Blat ter v slabih dveh urah prispeli na Planino Blato (1100 mnv). Tam smo se malo okrepčali, ogreli in se pričeli vzpenjati proti Koči na Planini pri Jezeru (1453 mnv), do katere smo potrebovali 1 uro. Tam smo se ustavili, poštempljali knjižice mladih planincev in čez dobre pol ure nadaljevali pot preko Dednega polja (1560 mnv) do planine Ovčarije (1660 mnv). Pot je bila lepa, vreme pa nam tudi ni delalo težav. Od Ovčarije smo se povzpeli do Štapc (1851 mnv), kjer smo ponovno napolnili naše (že) prazne trebuhe in se pripravili na spust proti Koči na Sedmerih jezerih (1685 mnv). Pogled iz Štapc je bil čudovit. Preizkusili smo se v plezanju in vsi uspešno sestopili ob pomoči zajl in klinov. Po melišču smo se spustili še zadnji del poti do koče in imeli čudovit razgled na Dvojno jezero, ki je bilo tako polno, da sta se oba jezera združila v enega. V koči smo se vpisali, poštempljali in si privoščili zaslužen počitek. Namestili smo se v sobe, se najedli in pogreli s čajem, ki nam ga je prijazni oskrbnik podaril.

Ostanek popoldneva smo izkoristili za ogled tretjega izmed sedmerih jezer- Ledvičke ali Veliko jezero (1930 mnv). Na poti proti jezeru smo v rdečkastih apnencih opazili do 20 cm velik okameneli amonit. Ob jezeru smo uživali v čudoviti lepoti. Dogovorili smo se, da se vračamo v popolni tišini. Naš molk se je obrestoval, saj smo med potjo videli gamse in celo svizce. Opazovali smo zanimive žlebiče in več metrov globoke škraplje, vrtače, kotliče in druge kraške pojave.

V koči nas je čakal prijazen oskrbnik s toplim obrokom. Še malo družabnih iger in pripravljeni smo bili na zaslužen počitek. Pika na i čudovitemu dnevu, pa sta dala jasno zvezdnato nebo in polna luna.

Zjutraj smo se zbudili ob 7.00 in se odpravili na zajtrk. Vsi za enega, eden za vse. Vse dobrote smo dali na mizo in si jih med sabo delili. Sodeloval je tudi oskrbnik, ki nam je podaril nekaj kruha in paštet, kakav, mlade planince pa nagradil še z gorskimi značkami. Znova okrepčani in polni energije smo pospravili ležišča in se pripravili za pot. Še ena skupinska slika in že smo hiteli proti novim dogodivščinam. Tokrat nas je na poti spremljalo sonce, ki nas je spodbujalo in prijetno grelo.

Pot do Koče pod Bogatinom nas je peljala preko, z borovci poraščenih vrhov in planot. Prijetna pot se vije čez gorski kraški teren z neštetimi položnimi spusti in vzponi, prepredenimi z žlebiči. V Koči smo svoje knjižice opremili z novimi žigi in se kar hitro podali naprej do Komne, kjer smo imeli daljši počitek in malico. Svoje nahrbtnike smo dodobra izpraznili in se podali še na zadnji odsek našega pohoda. Pot nas je vodila po mulatjeri skozi gozd in nam dolgčas pregnala s kakšnimi lepimi razgledi in ubiranjem bližnjic. Kljub vsej lepoti pa smo bili vsi veseli, ko smo zagledali Savico in s tem prispeli na naš cilj. Tam nas je že čakal kombi in nas varno pripeljal nazaj v Poljansko dolino.

Bilo je enkratno doživetje, polno novih dogodivščin, kondicijskega treninga, razgledov… a tako kot pravijo: ˝Povsod je lepo, a doma je najlepše˝, smo tudi mi zadovoljni, da smo varno prispeli nazaj.

zapisali: Neža Erznožnik in Jana Oblak

Sedmera Jezera



Comments