V soboto, 30. 11. 2019, smo se ob 7.00 z Balt odpeljali proti Primorski. Po uri in pol vožnje nas je kombi pustil pri gradu Socerb, kjer sta nas pričakala burja in sonce. Pri gradu smo že dobili prvo štampiljko, nato pa smo se podali na pot proti Tinjanu. Po pol ure hoje smo naleteli na travnik kjer nas je v zatišju pred vetrom sonce prijetno grelo, medtem ko smo pozajtrkovali. Okrepčani smo se odpravili naprej skozi vasico Osp, kjer se nam je pridružil Born, kuža, ki nas je pospremil vse na vrh Tinjana. Na vrhu Tinjana smo si privoščili manjši prigrizek, poštempljali knjižice in se odpravili naprej proti Spodnjim Škofijam. Ves čas se nam je odpiral čudovit pogled na Trst na desni in Koper na levi. Odpravili smo se proti Hrvatinom in naprej proti Ankaranu. Hodili smo skozi nasade oljk, vinograde, mimo figovcev in kakijev. Ko smo prispeli v Ankaran smo si privoščili malico in počakali kombi, ki nas je odpeljal proti domu, megli in mrazu.

Kljub temu, da nas je na izlet šlo malo, smo se imeli lepo, uživali smo v sončnem toplem dnevu, raziskovali Primorsko ter njene značilnosti, klepetali  ter prehodili zadnji del slovenske planinske poti.

Zapisala: Neža Erznožnik

V soboto, 14. 9. 2019, smo se ob 7.00 odpravili iz Blat. Bili smo polni energije in pripravljeni na aktiven vikend v gorah. Po slabih dveh urah smo prispeli na izhodiščno točko – Ravne nad Dovjem. Tam smo si oprtali nahrbtnike in pot začeli po makadamski poti. Najprej smo poiskali kotiček, ki ga je jutranje sonce že obsijalo, da smo se okrepčali z zajtrkom. Pot nas je naprej vodila po gozdu in je bila precej strma. Uspešno smo premagovali višinsko razliko in v slabi uri prispeli na planino Dovška Rožca. Žal se je megla okoli nas vedno bolj krepila, tako da razgled iz Dovške babe ni bil tako veličasten, kot je po navadi. Kljub temu smo bili veseli, da smo se povzpeli na 1891 m visoko goro, ki je za ta dan predstavljala tudi naš najvišji vrh. Sledili smo avstrijsko-slovenski meji, ki nas je po grebenu Hruškega vrha in Kleka pripeljala prav do Golice. Sledil je še spust do Koče na Golici, kjer smo tudi prenočevali. Večer smo namenili počitku in usvajanju novega gorniškega znanja. Gospa oskrbnica pa je prijazno poskrbela za naše brbončice in nas po toplem obroku obdarila s palačinkami. Kar hitro smo se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala še dolga pot.

V nedeljo smo vstali z upanjem, da nas bo pričakal lep sončen vzhod. Namesto tega se je, na višini 1500 do 1750 m, še celo dopoldne zadrževala gosta megla in nam preprečevala prelepe poglede na pokrajino. Kljub temu smo med potjo uživali in celo videli, kako Prirodoslovni muzej Slovenije izvaja proučevanje selitev ptic. Del poti, do planine Seča je vodil po makadamski poti, kjer nas je megla še vedno spremljala, zato smo morali skrbno opazovati markacije in smer poti. Šele, ko smo se iz planine povzpeli pod greben Belščice z najvišjim vrhom Vajnež, smo kot pravi svizci pokukali iz megle, tam pa nas je čakalo toplo sonce in čudoviti razgledi. Triglav nas je v vsej lepoti pozdravljal nad morjem belih oblakov. Čeprav nam je prav hitro postalo vroče, smo bili veseli, da smo končno prišli do obljubljenih razgledov. Pot pod Vajnežem je v takem vremenu res čudovita. Na sedlu med Vajnežem in Potoškim Stolom smo se ustavili, pomalicali in se podali še na naš zadnji vzpon in naš zastavljeni cilj – Stol 2236 m. V Prešernovi koči smo si privoščili počitek in zasluženo kosilo. Čeprav smo že cel dan hodili v lepem tempu je ura neizmerno hitro bežala in morali smo se odpraviti proti Valvasorjevem domu, kjer nas je čakal prevoz. Pri spustu smo morali premagati 1000 metrov višinske razlike in kljub temu, da je bila pot lepa, smo bili zelo veseli, ko smo prispeli do kombija. Veseli, zadovoljni in polni novih, pozitivnih vtisov in gorniškega znanja smo čez eno uro že prispeli na Blata. 

Pohod je bil organiziran v okviru projekta Slovenija planinari.