V petek, 14. 2. 2020, ob 17.00 smo se pohodniki zbrali pri cerkvici v Leskovici. Kar 14 mladih pohodnikov se je tokrat odpravilo z nama na naš zimski tabor na Jelencih. Kljub temu, da nas letos ni pričakala snežna odeja, smo se imeli na taboru zelo lepo. Pot do Jelencev je lahka nezahtevna pot, na kateri so se posamezni člani planinskega krožka Svizci preizkusili tudi v vodenju skupine in sledenju markacijam. Naglavne lučke skorajda nismo potrebovali, saj smo v kočo prispeli še preden se je popolnoma stemnilo. Hitro smo zakurili in pomalicali, nato pa zapisali prve vtise v naše dnevnike. Večer je bil namenjen družabnim igram, ki so nas prav lepo uspavale in pripravile na spanec. Zjutraj smo vstali zgodaj, kot se za planince spodobi. Po zajtrku smo si oprtali nahrbtnike in se po Kravji dolini povzpeli na Blegoš. Med potjo smo v gozdu zagledali celo gamsa, opazovali zanimiva drevesna debla in ugotavljali katere gore se nam svetlikajo v daljavi. Varno smo prispeli na vrh, naredili spominsko fotografijo in že previdno sestopili do Koče pod Blegošem. Nekaj drobnih prigrizkov in že smo bili polni energije. Pri koči so se nam pridružili člani Gorske reševalne službe iz Škofje Loke. Pokazali so nam svojo opremo, razložili kako poteka njihovo delo in prikazali reševanje ponesrečencev. Seveda je bilo potrebno vse preizkusiti, kar nam bo zagotovo ostalo najbolj v spominu. Poleg njih je bil tudi kuža Sky, ki se uri za psa reševalca. Kljub temu, da je še mlad nam je pokazal nekaj svojih sposobnosti in poiskal vse planince, ki so se mu skrili. Dan je bil res čudovit in poln doživetij. Po toplem obroku v koči smo se vrnili na Jelence in od tam v Leskovico. Vmes smo se preizkusili še v metanju češarkov in tako nam je pot hitreje minila. Preden pa smo se poslovili pa še obvezno zadnje vprašanje: Kdaj in kam gremo naslednjič?

zapisali planinski vodnici Neža Erznožnik in Darja Krek

Zimski pohod na Javorč

Člani planinskega krožka OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas smo se v četrtek, 30. 1. 2020, izpred šole odpravili na zimski nočni pohod na Javorč.

Od šole smo odšli proti Mihevku, kjer smo zavili na gozdno stezo. V začetku je bilo še dovolj svetlo, da smo hodili brez lučk, nato pa jih je bilo zaradi varnosti in ker ni bilo lune treba kaj hitro prižgati. Na čistini  smo jih ugasnili in opazovali ozvezdja, ki so se videla na nočnem nebu.

Po dobri uri in pol hoje ter vmesnem postanku z manjšo malico smo prispeli do bunkerja, kjer smo imeli vajo s kompasom. Učenci so se morali pravilno orientirati, slediti navodilom učiteljice, tako da so potem našli skriti zaklad.

Na poti navzdol se je pokazala prednost dobre obutve in priročnost hoje s palicami ter pomembnost dobre svetilke.

Po dobri uri prijetnega spusta smo prispeli na Žirovsko stran, kjer so nas na Selu čakali starši.

Zapisala: Darja Krek

V soboto, 30. 11. 2019, smo se ob 7.00 z Balt odpeljali proti Primorski. Po uri in pol vožnje nas je kombi pustil pri gradu Socerb, kjer sta nas pričakala burja in sonce. Pri gradu smo že dobili prvo štampiljko, nato pa smo se podali na pot proti Tinjanu. Po pol ure hoje smo naleteli na travnik kjer nas je v zatišju pred vetrom sonce prijetno grelo, medtem ko smo pozajtrkovali. Okrepčani smo se odpravili naprej skozi vasico Osp, kjer se nam je pridružil Born, kuža, ki nas je pospremil vse na vrh Tinjana. Na vrhu Tinjana smo si privoščili manjši prigrizek, poštempljali knjižice in se odpravili naprej proti Spodnjim Škofijam. Ves čas se nam je odpiral čudovit pogled na Trst na desni in Koper na levi. Odpravili smo se proti Hrvatinom in naprej proti Ankaranu. Hodili smo skozi nasade oljk, vinograde, mimo figovcev in kakijev. Ko smo prispeli v Ankaran smo si privoščili malico in počakali kombi, ki nas je odpeljal proti domu, megli in mrazu.

Kljub temu, da nas je na izlet šlo malo, smo se imeli lepo, uživali smo v sončnem toplem dnevu, raziskovali Primorsko ter njene značilnosti, klepetali  ter prehodili zadnji del slovenske planinske poti.

Zapisala: Neža Erznožnik

V soboto, 14. 9. 2019, smo se ob 7.00 odpravili iz Blat. Bili smo polni energije in pripravljeni na aktiven vikend v gorah. Po slabih dveh urah smo prispeli na izhodiščno točko – Ravne nad Dovjem. Tam smo si oprtali nahrbtnike in pot začeli po makadamski poti. Najprej smo poiskali kotiček, ki ga je jutranje sonce že obsijalo, da smo se okrepčali z zajtrkom. Pot nas je naprej vodila po gozdu in je bila precej strma. Uspešno smo premagovali višinsko razliko in v slabi uri prispeli na planino Dovška Rožca. Žal se je megla okoli nas vedno bolj krepila, tako da razgled iz Dovške babe ni bil tako veličasten, kot je po navadi. Kljub temu smo bili veseli, da smo se povzpeli na 1891 m visoko goro, ki je za ta dan predstavljala tudi naš najvišji vrh. Sledili smo avstrijsko-slovenski meji, ki nas je po grebenu Hruškega vrha in Kleka pripeljala prav do Golice. Sledil je še spust do Koče na Golici, kjer smo tudi prenočevali. Večer smo namenili počitku in usvajanju novega gorniškega znanja. Gospa oskrbnica pa je prijazno poskrbela za naše brbončice in nas po toplem obroku obdarila s palačinkami. Kar hitro smo se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala še dolga pot.

V nedeljo smo vstali z upanjem, da nas bo pričakal lep sončen vzhod. Namesto tega se je, na višini 1500 do 1750 m, še celo dopoldne zadrževala gosta megla in nam preprečevala prelepe poglede na pokrajino. Kljub temu smo med potjo uživali in celo videli, kako Prirodoslovni muzej Slovenije izvaja proučevanje selitev ptic. Del poti, do planine Seča je vodil po makadamski poti, kjer nas je megla še vedno spremljala, zato smo morali skrbno opazovati markacije in smer poti. Šele, ko smo se iz planine povzpeli pod greben Belščice z najvišjim vrhom Vajnež, smo kot pravi svizci pokukali iz megle, tam pa nas je čakalo toplo sonce in čudoviti razgledi. Triglav nas je v vsej lepoti pozdravljal nad morjem belih oblakov. Čeprav nam je prav hitro postalo vroče, smo bili veseli, da smo končno prišli do obljubljenih razgledov. Pot pod Vajnežem je v takem vremenu res čudovita. Na sedlu med Vajnežem in Potoškim Stolom smo se ustavili, pomalicali in se podali še na naš zadnji vzpon in naš zastavljeni cilj – Stol 2236 m. V Prešernovi koči smo si privoščili počitek in zasluženo kosilo. Čeprav smo že cel dan hodili v lepem tempu je ura neizmerno hitro bežala in morali smo se odpraviti proti Valvasorjevem domu, kjer nas je čakal prevoz. Pri spustu smo morali premagati 1000 metrov višinske razlike in kljub temu, da je bila pot lepa, smo bili zelo veseli, ko smo prispeli do kombija. Veseli, zadovoljni in polni novih, pozitivnih vtisov in gorniškega znanja smo čez eno uro že prispeli na Blata. 

Pohod je bil organiziran v okviru projekta Slovenija planinari.