Pohodi v šolskem letu 2020/21



Pohod na Gabrško goro
Končno smo se ob sproščanju ukrepov, zopet lahko podali na naš planinski pohod, ki smo ga vsi že prav težko pričakovali. Na Gabrško goro smo se odpravili kar iz Gorenje vasi. Veliko planincev je pot že poznalo in so na Gabrški gori že bili. Nekaj pa je bilo tudi takih, ki so se nanjo povzpeli prvič. Tokrat se nam je pridružil tudi predsednik Planinskega društva Gorenja vas, Rafael Krvina. Pripravnika vodnika Rafael in Božena sta nama bila v pomoč pri vodenju in izvedbi pohoda na Gabrško goro. Družbo pa nam je delala tudi psička Kira. Med potjo smo v daljavi opazovali močne nalive nad Lučinami, Gorenjo vasjo med tem pa v spremstvu le nekaj drobnih kapelj dežja veseli in srečni prispeli do cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori. Po okrepčilu smo nekateri planinci odhiteli še do domačije po žig Gorenjevaškega pohodnega kroga, se ob cerkvici igrali družabne igre in že je bil čas, da se vrnemo v dolino. Planinke in planinci so bili ves čas dobre volje, upoštevali navodila in bili res prijetno družabni, tako da je bilo naše popoldne res čudovito.
Zapisala:Darja Krek




Dvodnevna tura - Planina Razor 

Končno smo se ob sproščanju ukrepov, zopet lahko podali na naš planinski pohod, ki smo ga vsi že prav težko pričakovali. Na Gabrško goro smo se odpravili kar iz Gorenje vasi. Veliko planincev je pot že poznalo in so na Gabrški gori že bili. Nekaj pa je bilo tudi takih, ki so se nanjo povzpeli prvič. Tokrat se nam je pridružil tudi predsednik Planinskega društva Gorenja vas, Rafael Krvina. Pripravnika vodnika Rafael in Božena sta nama bila v pomoč pri vodenju in izvedbi pohoda na Gabrško goro. Družbo pa nam je delala tudi psička Kira. Med potjo smo v daljavi opazovali močne nalive nad Lučinami, Gorenjo vasjo med tem pa v spremstvu le nekaj drobnih kapelj dežja veseli in srečni prispeli do cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori. Po okrepčilu smo nekateri planinci odhiteli še do domačije po žig Gorenjevaškega pohodnega kroga, se ob cerkvici igrali družabne igre in že je bil čas, da se vrnemo v dolino. Planinke in planinci so bili ves čas dobre volje, upoštevali navodila in bili res prijetno družabni, tako da je bilo naše popoldne res čudovito.




V soboto, 5. 9. 2020, smo se zgodaj zjutraj zbrali na Blatih, preverili primerno in potrebno opremo za na pot in že smo se peljali proti Tolminu. Naše izhodišče je bilo v Tolminskih Ravnah. Do planine Razor smo se povzpeli po strmi poti, se nadihali svežega zraka in preverjali trdnost naših korakov. V uri in pol smo prispeli do naše prve postaje – Planine Razor, kjer smo pozajtrkovali in pripravili (deloma spraznili) nahrbtnike za našo krožno turo. Sprva je bila pot strma in močno sonce je poskrbelo, da so bila naša grla še bolj suha. Po dveh urah in pol je bil najtežji del poti za nami. Med potjo smo opazovali čudovite škraplje, žlebiče in apnenčaste skalnate zaplate ob vznožju Vrha nad Škrbino. Po kratkem počitku na Škrbini in najlepšemu razgledu na naše gore ter Bohinjsko jezero, smo pot nadaljevali po bolj zložni in razgledni poti pod Podrto goro, na Zeleni vrh ter na naš najvišji cilj – Tolminski Kuk (2085 m). Tam smo imeli daljši počitek, ogledali smo si vrhove od Krna preko Julijcev, Karavank pa tja do Grintavca in še dlje. Ker nas je čakal še daljši spust, smo se odpravili naprej – do Tolminskega Migovca, spust na Planino na Kalu ter nazaj do Planine Razor. Po topli večerji, umivanju in obnavljanju dogodkov tega dne, smo prijetno utrujeni svizci zlezli v svoje brloge in sladko zaspali.

Nedelja, 6. 9. 2020: Kaj je lepšega, kot jutro v gorah? Tudi mi smo bili zadovoljni, da je pred nami še en dan, ki ga lahko preživimo v gorah. Po dobrem zajtrku smo se odpravili čez Kališče in mimo Žabiškega Kuka na Vogel. Med potjo smo opravili tudi 20 minut hoje v tišini. Kako lepo je prisluhniti naravi in sebi. Šele takrat opaziš vso lepoto, kar je potrdil tudi eden izmed pohodnikov, ki je po nekaj minutah tišine zašepetal: ˝Kej je tle res lep?˝. Med potjo smo srečali kar nekaj planincev in z njimi prijazno pokramljali. Na vrhu Vogla pa nas je pričakala megla, tako da posebnih razgledov nismo imeli. Z meglo pa je prišel tudi hlad in vsi smo bili veseli, da pri pakiranju nismo pozabili na anorake, kape in rokavice. Spust proti smučišču na Voglu se je počasi vlekel, saj so bile naše noge po dveh dneh že malce utrujene. Ampak nam je svizec, ki smo ga srečali med potjo, dal novega zagona, da smo premagali še zadnje kilometre in varno prispeli do Ski hotela, kjer smo se vkrcali na gondolo. V Ukancu nas je že čakal prevoz in nas pripeljal v domačo vas. 


Dvodnevna tura je bila res čudovita. Polna novih spoznanj, doživetij, izkušenj, medsebojnega povezovanja, spoznavanja sebe in svojih sposobnosti, znanja… Tega se ne da nadomestiti. Komaj čakamo naslednje dogodivščine.



Dvodnevno turo nam je sofinancirala tudi PZS s projektom Slovenija planinari.

Planinski vodnik in vodja izleta:
Darja Krek in Neža Erznožnik

 

 

 







2020_21 Planina Razor


Comments