Pohodi v letu 2016
V soboto, 10. decembra 2016, ko je čudovito vreme kar klicalo k gibanju v naravi, smo se z učenci 2. skupine planinskega krožka podali na 2. planinski izlet v tem šolskem letu. Tokrat smo si za naš cilj izbrali Črni vrh, ki je sicer vsem bolj znan pod imenom Smučarski center Cerkno. Ker nismo smučali, smo se nanj seveda povzpeli peš. Izbrali smo eno najlepših poti – po Slugovi dolini.
S potjo smo pričeli v vasi Laze, kjer smo levo od nogometnega igrišča sledili markacijam proti Blegošu. Gozdna pot se je najprej strmo vzpenjala, v notranjosti gozda pa se je zravnala in razširila ter tako upravičila svoje ime 'Slugova dolina'. Na neoznačenem razpotju nismo sledili markacijam za Blegoš, temveč smo zavili levo v Slugovo dolino. Kmalu smo dosegli travnato planjavo s hišami in vikendi. Razveselili smo se sonca in krasnih razgledov. Sledil je še zadnji, zelo strm vzpon do Slugovega griča, kjer smo naredili daljši postanek.
Od tam smo sledili markacijam proti Črnemu vrhu, ki so nas po razgibanem terenu (gor-dol) in simpatičnih gozdnih stezicah pripeljale do našega cilja - Črnega vrha. Za nami je bila dolga dvourna pot, katere napor pa smo ob prekrasnih razgledih in zanimivostih na smučišču brž pozabili. Okrepčali smo se pri restavraciji Alpska perla, knjižice pa smo požigosali pri spodnji koči. Vračali smo se po cesti do križišča pri kasarni, od koder smo se po gozdni poti spustili v Robidnico. Ostalo nam je še nekaj minut, ki smo jih izkoristili za uživanje na toplih, nič kaj decembrskih sončnih žarkih.
DATUM: 10.12.2016
IZHODIŠČE: Laze
SMER POHODA: Črni vrh (1291m)
Zapisali: Alenka in Katja
Planinski izlet na JAMNIK (831m)
Planinski izlet na SLAVNIK (1028m)
Parkirali smo na parkirišču v Kropi pred trgovino. Podali smo se po pločniku ceste, kjer smo občudovali kovaška dela, ki jih je bilo mogoče opaziti vse povsod: ograje, okna, vrata … Kmalu smo sledili markirani poti, ki je vodila strmo proti kapelici. Opazili smo, da v gozdu nismo sami. Od vsepovsod so nas opazovali škratje in pot je imela polno zanimivih kotičkov in imen. Gozdna pot je bila sprva položna, nato pa vedno bolj napeta. Po nekaj postankih, kjer smo se okrepčali s pijačo, smo prišli do razpotja za Vodiško planino in Jamnik.
Nadaljevali v smeri Jamnika in kmalu prispeli do ceste. Po nekaj sto metrih, smo zavili na markirano pot, ki je vodila po travnem pobočju do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.
Tam smo si odpočili in si privoščili zasluženo malico. Kljub, ne ravno »bleščečemu« vremenu smo imeli čudovit razgled na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Pričelo je hladiti, zato smo se hitro, po isti poti odpravili v dolino. Tam nas je že čakal naš prijazni šofer. Ker planinska pot ni bila krožna, smo se odločili, da se nazaj vrnemo čez Dražgoše. Tako smo na poti lahko opazovali selško gričevje, videli smo dražgoški spomenik in smučišče Rudno, ki so ga ravno zasneževali, za nove smučarske podvige.
Skozi okna avtobusa nas je pozdravilo sonce in nas prijetno ogrelo, marsikoga pa tudi zazibalo v spanec.
Veseli in rahlo utrujeni smo se varno vrnili pred osnovni šoli.
DATUM: 3.12.2016
IZHODIŠČE: Kropa
SMER POHODA: Jamnik (831m)
Zapisali: Katja in Alenka
V soboto, 12. novembra 2016 smo se z učenci 2. skupine planinskega krožka podali na morju najbližji tisočak – 1028 metrov visok Slavnik. Parkirali smo na velikem parkirišču v Podgorju, od koder nas je markirana pot vodila skozi vas. Pri prvih planinskih tablicah smo se odločili za 'strmo' pot, ki se je zložno vzpenjala skozi gozd. Kmalu smo vstopili v območje naravnega spomenika Slavnik. Z vmesnimi postanki za počitek smo po eni uri prispeli na travnata pobočja in že zagledali vrh Slavnika z oddajnikom ter Tumovo kočo ob njem. Koča je dobila ime po dr. Henriku Tumi, ki je bil znan slovenski alpinist, planinski ideolog in botanik. Premagali smo 500 metrov višinske razlike in Kopru najbližjega tisočaka dosegli v približno uri in pol. Ves čas nas je na poti spremljala ostra burja, ki pa nas je nagradila tudi s čudovitimi razgledi na morje in zalive, Dolomite, Julijske Alpe, vse do Kamniško-Savinjskih Alp. V koči smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika, si odpočili, nato pa smo se po isti poti vrnili v dolino.
Zapisali: Katja in Alenka
Planinski izlet na MOŽIC (1602m)
V soboto, 8.10., smo se z učenci planinskega krožka, 1.skupine, podali na 1. planinski izlet. Odločili smo se, da raziščemo pobočja Soriške planine in ob tem osvojili kar dva vrhova – Možic in Lajnar. Prvo smo se povzpeli na Možica po lepo ohranjeni mulatjeri, od koder se lepo vidi v Baško grapo. Žal nam je bil ta pogled dan šele, ko smo se vračali proti Lajnarju, saj nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, a to ni bila ovira za dobro voljo in veselje naših mladih planincev.
Na Možicu sicer ni pihalo, bilo pa je kar precej hladno, zato smo hitro pomalicali, pritisnili žig v naše knjižice in se podali proti Lajnarju. Tam smo si ogledali staro kasarno in se podali v enega izmed rovov.
V dolino smo se spustili po smukaški progi mimo Dravha.
V Litostrojski koči nas je lepo sprejela prijazna gospa. Pogreli smo se, še malo pomalicali, si privoščili okusen čaj, učenci pa so se še malo poigrali v igralnem kotičku.
DATUM: 8.11.2016
IZHODIŠČE: Bohinjsko sedlo (1277m)
SMER POHODA: Možic (1602m) – Lajnar (1549m)
Zapisali: Katja in Alenka
Zaključni planinski izlet za obe skupini v Tolminska korita in dolino TRENTE
Planinski izlet na SLIVNICO (1114m)
V soboto, 18. junija, nam je po kar dolgi dobi muhastih dni, končno svoj nasmeh spet pokazalo sonce. Planinci smo tako lahko izpeljali težko pričakovani celodnevni zaključni izlet. To leto smo se odločili, da raziščemo večini še nepoznan kotiček na severozahodu Slovenije, kjer svojo 137 kilometrov dolgo pot prične smaragdna reka Soča, in sicer dolino Trente.Precej dolgo vožnjo smo najprej prekinili s postankom v Zatolminu in si ogledali Tolminska korita, veličastno naravno znamenitost na Tolminskem. Sprehodili smo se po krožni poti in si obenem ogledali tudi nekaj znamenitosti. Prva je Hudičev most, po katerem pelje cesta naprej proti vasema Zadlaz in Čadrg. Nad koriti se nahaja Dantejeva oziroma Zadlaška jama, v katero smo pokukali z vhoda v jamo, nato pa smo se spustili po strmih stopnicah do Medvedove glave. To je z mahom poraščena skala, ki se je zagozdila med stene kanjona. Ker voda v Zadlaščici skaklja iz enega tolmuna v drugega, so ta predel imenovali Skakalce. Od tam smo se spustili do sotočja Tolminke in Zadlaščice in zavili desno proti termalnemu izviru. Pot je speljana skozi manjši tunel skozi steno. Ta del korit nikogar ni pustil ravnodušnega in kar nismo se mogli načuditi, kaj vse lahko naredi narava. Vrnili smo se nazaj do avtobusa in naš izlet nadaljevali preko Kobarida in Bovca do Trente.
Ker so nam želodčki s svojo glasnostjo že prav pošteno nagajali, smo se najprej okrepčali s kosilom, ki so nam ga pripravili v Piceriji in špageteriji Trenta. Po kosilu smo se z avtobusom odpeljali do izvira Soče, od koder nas je vodič Marko popeljal po stezicah Soške poti.
Najprej smo se ustavili pri spomeniku dr. Juliusa Kugya, ki gleda proti Jalovcu. Vodič nam je postavil daljnogled in ga usmeril proti zavetišču pod Špičkom. Vsak si je lahko ogledal visokogorsko kočo čisto od blizu. Medtem smo v planinske knjižice pritisnili žig, ki je ob spomeniku. Pot smo nadaljevali do korit Mlinarice. Marko nam je na zanimiv in enostaven način opisal, kako so potoki in preostale vode v Trenti dobile vsaka svoje ime. Med nadaljnjo potjo smo se ustavili še ob nekaj informacijskih tablah, kjer nam je predstavil še veliko zanimivosti o živalstvu in rastlinstvu v Trenti in življenju ljudi nekoč in danes v tej dolini. Povedal je tudi, da dolina Trente obsega tri vasi, v celotni dolini pa je skupno okrog 200 stalnih prebivalcev.
Z avtobusom smo se odpeljali nazaj do Doma Trenta in si ogledali še muzej TNP ter staro trentarsko hišo. Pred odhodom smo se posladkali s sladoledom, nekateri pa so si kupili spominke, ki jih bodo še dolgo spominjali na ta čudovit dan, ki smo ga preživeli v dolini, ki je odmaknjena od vsakodnevnega vrveža, kjer teče čas počasi in kjer lahko doživimo mir in si povrnemo energijo ob neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka.
Nazaj smo se vračali po drugi poti - preko mejnega prelaza Predel, Rabeljskega jezera, Rablja in Trbiža, kar je bilo za učence posebno doživetje, saj so ob koncu lahko povedali, da so bili ta dan tudi v Italiji.
Zapisali: Katja in Alenka
Planinski izlet v TAMAR - PLANICO (1108m)
Dočakali smo čudovit dan in se končno z avtobusom podali proti Cerknici, od koder smo se povzpeli na »Čarovniško Slivnico«. Pod vrhom Slivnice je namreč Coprniška jama in iz jame se pozimi dviga topel in vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku povedk o coprniškem domovanju na Slivnici. V mnogih povedkah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so jih obtoževali, da delajo nevihte, točo, jemljejo mleko kravam, z uroki povzročajo bolezni in škodo, se spreminjajo v živali in letajo na metlah.
S parkirišča smo najprej prečili cesto, nato pa se usmerili na peš pot v smeri doma na Slivnici. Pot se je najprej zložno vzpenjala skozi pas grmičevja, nato pa prešla v borov gozd, kjer se je začela nekoliko strmeje vzpenjati. Prečili smo nekaj gozdih cest in kmalu se je pot lepo položila ter na pripeljala mimo čudovite razgledne točke, od kjer se je razprostiral pogled na cerkniško jezero. Tam smo si odpočili, se okrepčali, nato pa pot nadaljevali proti travnatem pobočju pod Slivnico. Od tam se je zopet odprl lep razgled na greben Javornikov in prej omenjeno Cerkniško polje s cerkniškim jezerom. Po nekaj minutah hoje smo nad seboj zagledali Planinski dom, katerega so se otroci zelo razveselili, saj so želodčki že pošteno krulili.
V dolino smo se vrnili po isti poti, naš povratek pa je popestril še čudovit pogled na konje, ki so se pasli na travnem pobočju.
Zadovoljni, prijetno utrujeni in z lepimi vtisi z izleta, smo se vrnili domov.
DATUM: 21. maj 2016
IZHODIŠČE: Cerknica
SMER POHODA: Slivnica (1114 m)
Zapisali: Katja in Alenka
Da smo čim bolj izkoristili ugodne vremenske razmere in razpoložljiv čas, smo se kar z obema skupinama podali na potep v zgornjesavski konec. Naš cilj je bil Dom v Tamarju, ki se je zeleni zimi postavil po robu in se lahko pohvali z zavidljivo snežno odejo. Do Planice smo se peljali z avtobusom, od tam pa smo peš, v objemu Ponc in Jalovca, nadaljevali naš izlet do Tamarja. Ob prihodu do doma smo najprej pomalicali, si pritisnili žige, nato pa je sledilo veselje in različne igre na snegu. Za 'piko na i' je oblačno dopoldansko vreme pregnalo sonce in poskrbelo, da so se okoliške gore prikazale v vsej mogočnosti. Nazaj smo se vračali po isti poti. V Planici smo si ogledali še nekaj spustov po 'Zipline-u' z mogočne planiške velikanke ter občudovali novi Nordijski center Planica. Premočeni od užitkov na snegu, smo se na avtobusu preoblekli in se prijetno utrujeni in zadovoljni odpeljali proti Poljanam.
DATUM: 23. januar 2016
IZHODIŠČE: Planica
SMER POHODA: Tamar (1108m)
Zapisala: Alenka Jelovčan