Pohodi v šolskem letu 2021/22

Dvodnevni tabor v zavetišču na Jelencih


S planinskim krožkom smo se po dveh letih odpravili na dvodnevni tabor na Jelence. V petek smo se ob 16ih zbrali na parkirišču pred Marmorjem na Hotavljah, kjer sem učencem v nahrbtnike dala še kruh in hrenovke, ki nam jih je za večerjo častilo planinsko društvo Gorenja vas. Iz parkirišča smo jo mahnili proti Volaki, po slabi uri hoje smo prišli do markirane poti. Po čudoviti poti smo se zložno vzpenjali do Ograd, kjer smo se razveselili table, da je do Jelencev le še pol ure hoda. Pogumno smo zakorakali v breg in po pol ure smo res zagledali zavetišče gorske straže na Jelencih. Ura je bila 18.30. Odložili smo nahrbtnike, preoblekli premočene majice – bilo je izredno soparno za hojo, ter takoj zakurili taborni ogenj. Ko se nam je ravno začela delati žerjavica in ko smo hrenovke že pripravili na palice, nas je iznenadila toča. Nekaj minut je tolklo in ropotalo, nato je toča prešla v dež, vse skupaj pa je bilo v petnajstih minutah mimo. Razpihali smo žerjavico in nadaljevali s pripravljanjem večerje.

Ob desetih smo se odpravili spat. Ker nas je bilo veliko so nekateri spali na vrhu, stisnjeni kot sardelice v konzervi, ostali pa smo spali spodaj na klopeh. Tako da kljub utrujenosti nismo hitro zaspali, pa tudi noč se je zdela dolga. Zjutraj smo komaj čakali da vstanemo in smo bili pred sedmo že vsi pokonci.

Še preden nam je uspelo pojesti zajtrk, ki si ga je vsak prinesel sam, že so prišli Franci Črešnovar, Tadej Vehar in Damjan Maček, ki so bili z nami celo dopoldne. Tadej in Damjan sta jamarja iz Jamarskega društva Gorenja vas, Franci pa je bil predstavnik Cepina. Društvoma se lepo zahvaljujemo za sodelovanje.

Otroci so se tekom dopoldneva preizkusili v vlečenju vrvi, v zabijanju klinov, spoznali so alpinistično plezalno opremo, se skušali s cepinoma povzpeti po vejah drevesa, spoznali preživetveno opremo za v nahrbtnik, slišali mnogo zanimivih zgodb ter se spustili po ziplainu. Bilo je izredno zanimivo in poučno.

Bližal se je čas kosila, ki nam ga je priskrbel Franci. Imeli smo namreč »vojaški« obrok hrane, ki se pogreje s pomočjo gorilnika, ki reagira z vodo. Tako da so si otroci sami »skuhali« kosilo.

Po kosilu je sledilo pospravljanje zavetišča, nato pa kar nekaj prostega časa za otroške vragolije.

Ob 13. 30 smo se polni vtisov in veselega pričakovanja naslednjega pohoda odpravili proti Leskovici, kjer so nas že čakali starši.


Zapisali: Neža Erznožnik in Darja Krek

Carousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel image

Planinski pohod na Slivnico - 1114m

S planinskim krožkom smo se odpravili na Slivnico. Tokrat se nas je zbrala kar lepa skupinica – 25 pohodnikov. Najprej smo se odpeljali do vasi Martinjak, kjer smo se po strmi poti podali proti našemu cilju. Med potjo smo lahko opazovali in spoznavali spomladanske cvetlice. V zelo lepem tempu in dobri volji smo po uri in pol osvojili vrh. Razgled na Cerkniško jezero, ki ga je v tem času žal zelo malo, smo ovekovečili s skupinsko fotografijo. Na vrhu smo poštempljali naše planinske dnevnike in knjižico Slovenske planinske poti – razširjeni del. V koči smo si privoščili čas za malico in se med tem pogovorili o poteku planinskega krožka, osvajanju vrhov, vpisovanju v planinski dnevnik in osvajanju ˝sviščevih˝ priznanj. Posladkali smo se še s palačinkami in se po daljši a položnejši poti odpravili v smeri Cerknice. Celotna pot je potekala v lepem vzdušju in brez težav, avtobus pa nas je varno pripeljal domov.

Zapisali: Darja Krek in Neža Erznožnik

Popoldansko-nočni pohod na Slajko - 790m


V četrtek smo se odpravili na zimski nočni pohod. Pot smo pričeli kar pred šolo, še pri belem dnevu. Odpravili smo se po stranski poti proti Hotavljam, kjer smo izkoristili sneg za metanje kep. Na Hotavljah smo pričeli z vzponom, učenci ki so imeli gamaše, so si jih nadeli, pot je bila sicer zgažena, ampak snega je bilo precej. Vzpenjali smo se v primernem tempu, vmes naredili postanek za malo čaja in v dobri ura vzpona prišli do koče. Koča je sicer zaprta, tako da smo pomalicali zunaj. Kaj kmalu nas je pričelo zebsti, zato smo se odpravili proti dolini… Šli smo kar po cesti. Najprej smo prižgali lučke, pa smo kaj kmalu ugotovili, da nam polna luna sveti povsem dovolj. Med potjo smo se še izdatno nakepali ter nasmejani in rdečih lic prišli na Hotavlje, kjer so nas že čakali starši.


Zapisala: Neža Erznožnik, Darja Krek

Planinski pohod na Krim - 1107m


S planinskim krožkom smo se podali na prvi pohod v novi zasedbi Svizcev 2021/22. Kar nekaj novih članov je tako prvič prisostvovalo našemu podvigu. Po pouku smo se z avtobusom odpravili na krajši izlet do Iškega Vintgarja. Žal nismo imeli časa, da bi si ga ogledali in si bomo zanj vzeli čas kakšen drug dan. Pohodniki so kar sami narekovali primeren tempo in kljub večji skupini smo dobro zagrizli v breg in pridno nabirali višinske metre. Pot je bila zanimiva, prepredena s skalami, debli, opazovalnicami … in seveda glasnim pogovorom mladih nadobudnežev, ki jih tudi sopihanje v breg ni predstavljal ovire pri tem. V kar lepem tempu smo v slabih dveh urah že dosegli naš zastavljeni cilj – Krim. Kljub temu, da nam je bilo vreme med potjo naklonjeno, nas je na samem vrhu pričakal hladen veter, tako da smo se skrili v zavetje koče in od tam opazovali razgled po Ljubljanski kotlini in njegovem barju.

Ko smo se dodobra okrepčali smo se vrnili po poti, ki nas je peljala v Gornji Ig. Tam nas je že čakal prevoz, ki nas je varno pripeljal v domače kraje.

Pohod je bil zanimiv, živahen in poln dobre volje, kot se za take pohodnike spodobi.

Zapisala:Neža Erznožnik, Darja Krek




Svizci na Pršivcu - 1761m

V začetku septembra smo težko pričakovali dvodnevno turo, ki pa smo jo zaradi epidemioloških razmer morali skrajšati in del mišljene poti opraviti v enem dnevu.


Tako smo se v soboto zjutraj ob 6.00 zbrali na Blatih, kjer nas je čakal kombi, ki nas je odpeljal do planine Blato nad Bohinjem. Tam smo po dolgi vožnji najprej pojedli zajtrk nato pa naš pohod pričeli s hojo po makadamski cesti, ki se je zložno vzpenjala, tako da smo se dobro ogreli. Po dobri uri hoje smo krenili na stezo, ki pa se je pričela strmeje vzpenjati skozi gozd. Na poti smo v gozdu naleteli tudi na gamsa, više, ko smo zapustili gozd, pa nas je pričakal čudovit pogled na Bohinjsko jezero. Po strmem vzponu, kjer smo morali skoraj malo poplezati smo kmalu prispeli na vrh Pršivca. Tam smo si zasluženo privoščili daljšo pavzo z malico. Okrepčani smo se podali na pot na prej, čakal nas je spust do planine Viševnik, nato smo šli do planine Dedno polje ter sledili markacijam do planine Laz. Tam smo si na planini, ki so jo krave že zapustile, v objemu gora, privoščili oddih, prigrizek in si vzeli čas za igranje skrivalnic. Od tam smo v dobri uri prišli do planine pri Jezeru, kjer smo si pri koči privoščili topel obrok, nato pa nas je čakal samo še spust do planine Blato, kjer nas je prijetno utrujene že čakal kombi. Domov smo prispeli malo pred osmo zvečer.