Izleti, aktivnosti 2024

Planinski pohod na Uršljo goro - 01. september 2024

Prvega septembra se nas je tričetrt 20 sedežnega avtobusa gorenjevaških planincev odpravilo na planinski izlet na Uršljo goro. Pogledat na Koroško, kaj delajo. Dveurni in pol dolg prevoz nas je dostavil točno pred vrata Poštarskega doma, na višino 805m pod Plešivec.

Jutranja kava, sendvič, zgovorna oskrbnica. To je bil začetek dneva. Ko smo jo na dveurni in pol izlet, tako je pisalo na smerni tabli, krenili po dobro in vzorno markirani planinski poti proti dobro vidnemu, po televizijskem oddajniku namreč, vrhu Uršlje gori. Vzpenjajoč se po gozdu, zlagoma po cesti, pa spet v klanec, mimo križa sredi gozda in ob klepetu ter ob brisanju potnih čel pohodnikov s polanske, smo stopili na plano pod vrhom Uršlje gore. Malenkost več v odmerjeni čas. Odprti dom je nudil oskrbo, kar ni šlo iz ruzaka. Odprta cerkev nas je za trenutek umirila, kdor je stopil vanjo. Skupinska slika pred domom je zabeležila za zgodovino, ker na vrh nismo vsi uspeli priti.

Sledil je sestop proti naslednji točki slovenski planinski poti, že tretji planinski postojanki tega dne, to pa je luksus, Andrejevemu domu na Slemenu. Silvo je tu dokončno obkljukal vse točke slovenske planinske poti. Čestitamo. Še nekaj iz kuhinje za prazne želodce, pa nekaj izza šanka za suha grla in ura je odbila odhod. Čez savinjsko proti domu.

Silvo je dal še za rundo v domači v Jejdi za svoj dosežek in ob zadovoljstvu ob uspešni vrnitvi nazaj označili še en izveden planinski izlet več v letošnjem letu. Kar dobro nam gre. Na naslednje vabljeni tudi tisti, ki vas mika, da bi kdaj šli z društvom. Ni nam hudo. Še več. Prav lepo se imamo.

Zapisal: Rafko Krvina

Planinski pohod na Križ in Stenar - 17. avgust 2024

Ob 3.30 zjutraj smo se zbrali pred KGZ Gorenja vas, kjer smo se (že med potjo) razporedili v dva osebna avtomobila in se odpeljali do naše izhodiščne točke – Aljaževega doma v vratih. Po plačani parkirnini, zajtrku in zadnjemu pregledu opreme smo se z naglavnimi lučkami podali na pot, ki je vodila do bivaka na Rušju. Kar hitro smo zagrizli v klanec in kljub zgodnji uri občutili potne kaplje. Kmalu se je dan začel prebujati in lučke smo lahko pospravili. Večji del poti smo lahko občudovali razgled na Stenar, Kredarico in del Triglava. Pot nas je iz gozda vodila v ruševje in vedno bolj skalnat svet. Kmalu nas je pozdravilo že kar močno sonce in mi smo se pridno vzpenjali. Opraviti smo morali dvig za 1000 m nad. višine, da smo v malo manj, kot treh urah prispeli do bivaka. Tam smo si privoščili prvi daljši in zaslužen postanek. Prekoračili smo mejo 2000 m. Pri bivaku se nam je pridružila še Barbara, ki je prej skočila še na Škrlatico. Skupaj smo nadaljevali proti Križu. Ves čas poti smo lahko gledali vrhova, ki smo se jih namenili osvojiti – Stenar in Križ. Zanimiva pot, polna žlebičev, lukenj, snežišč in čudovitih razgledov na Triglav, Gubno, Dolkovo špico, Škrlatico… nas je po ------- pripeljala tik pod Križ. Tam smo odložili nahrbtnike in se ob pomoči jeklenice povzpeli še zadnjih nekaj metrov na vrh. Tam smo se poštempljali, razgledali po okoliških vrhovih, se zagledali v čudovite Kriške pode z njegovimi jezerci in seveda trenutek ovekovečili s fotografiranjem. Spustili smo se nazaj pod Križ, si zopet nadeli nahrbtnike in poiskali primeren prostor za daljši počitek in malico. Pot iz Križa do Stenarja je namreč od nas zahtevala koncentracijo in previdnost. Prečenje melišč, še malce plezanja in že smo bili na varnejši poti do vrha. Vmes so naš pohod popestrili kozorogi, ki znajo zelo dobro pozirati, ko za to dobijo priložnost. Še par korakov in osvojili smo naš drugi dvatisočak. Ponovili smo znanje o poznavanju okoliških gora, se dopolnjevali in na koncu uspeli določiti imena večina vrhov v okolici. Več glav več ve. Za kratek čas smo si spočili že malce utrujene noge, pomalicali, da si povrnemo energijo in uživali v sončku. Ker nas je čakala še kar dolga pot smo se vendarle morali kmalu spet odpraviti dalje. Spust iz Stenarja nas je del poti vodil po isti poti vzpona, nato pa smo se odcepili in se usmerili na Dovška vratca. Tam smo se morali odločiti. Ali pot nadaljujemo po Sovatni ali se povzpnemo še na Bovški Gamsovec in se preko Luknje spustimo nazaj v dolino Vrat. Kljub utrujenosti smo se odločili, da osvojimo še tretji dvatisočak. Mogoče je bila prav nanj najbolj zanimiva pot. S previdnostjo in trdnim korakom smo premagali zadnji dvig za 215 m, ob pomoči jeklenic in klinov ter poplezavanja po skalah smo prispeli na vrh. Privoščili smo si kratek počitek, razgled na Kočo na Prehodavcih, Kočo na Doliču, Kredarico in najvišje vrhove slovenskih gora. Ker so se, kljub lepi vremenski napovedi, v daljavi začeli zbirati temni oblaki smo se kar hitro odpravili na spust proti Luknji. Kaj kmalu po začetku spusta so začele padati prve kaplje. Sicer je vmes za trenutek posijalo sonce a se je dež odločil, da nam malce popestri spust, na katerem smo morali biti zato še toliko bolj previdni. Na luknji nam je grmenje preprečilo, da bi si vzeli čas za počitek in kar hitro smo se podali naprej proti Aljaževemu domu v Vratih. Proti koncu poti je dež sicer ponehal a smo bili kljub temu vsi premočeni in si želeli toplih oblačil, ki so nas čakala v avtih. K sreči smo vsi srečno prispeli na naš cilj – nazaj na parkirišče, kjer se nas je vreme usmililo, da smo se lahko v miru preoblekli in nazdravili na naš današnji naporen podvig, kar zelo prijetno utrujeni a srečni in ponosni na vse planince v skupini. Evalvacijo naše ture smo zaključili ob dobri pici in kozarčku piva v Mojstrani.

Zapisala: Neža Erznožnik

Planinski pohod na Vrtačo - 4. avgust 2024

V nedeljo 4. avgusta smo se kljub ne najbolj obetavni napovedi podali proti Karavankam. Odločitev, da odhod prestavimo na bolj zgodnjo uro se je izkazala za pravilno, saj smo ob povratku zadnjih 100 m že lahko občutili nekaj dežnih kapljic. Vremenarji so tokrat zelo dobro zadeli napoved. Dež je sicer prišel eno uro pozneje od napovedi, ampak zaradi tega se nismo jezili.

Začeli smo že nekaj minut pred šesto na parkirišču na Ljubelju. V eni uri smo prispeli do koče na Zelenici, kjer smo nekaj malega pojedli, se odžejali ter jo kar hitro mahnili proti čredi konj, ki se je pasla nad kočo v smeri proti Vrtači.

Posebnosti na poti do vrha ni bilo. Vreme nam je zelo dobro služilo, saj ni bilo prevroče pa tudi oblaki so kar dobro zakrivali sonce. Na vrhu je bilo povsem brez vetra tako, da smo si lahko vzeli malo daljšo pavzo za fotografiranje in razgledovanje po okoliških vrhovih ter blejskemu jezu na naši in reki Dravi na avstrijski strani.

Sestopili smo po isti poti do razcepa za Dom pri izviru Završnice. Sledilo je deset minut strmega spusta med cvetočimi travami in ruševjem. Na tem delu poti je res veliko botanike. Ob poti se poleg cvetočih rož dobijo tudi jagode in brusnice. Kmalu smo dosegli sedlo Šija, kjer smo zavili levo in po 20 minutah že sedeli pred domom pri izviru Završnice. Sonce je sedaj pokazalo vso svojo moč.

Prijazno osebje nas je postreglo z okusno hrano in sladicami ter seveda pogasilo naša žejna grla. Pred kočo je bilo možno natočiti tudi pitno vodo. Po kosilu smo se vzpeli nazaj proti koči na Zelenici, kjer so na travnikih okoli koče konje zamenjale krave. Pred kočo smo na hitro popili še kavo in se še pred dežjem vrnili na izhodišče na Ljubelju.

Hvala vsem udeležencem in pomočnici za res prijetno družbo in tako zanesljiv korak

Zapisal: Matej Zajc

Planinski izlet na Prisojnik - 22. julij 2024

V nedeljo, 22. 7., ob 5.00 se nas je »pravljičnih 7«  izpred KZ Gorenja vas odpeljalo proti Kranju, kjer smo po avtocesti nadaljevali pot proti Gorenjski. Z avtoceste smo se usmerili proti Kranjski Gori in nato proti Vršiču. Na Vršiču smo parkirali in se po zajtrku odpravili v smeri Poštarske koče. Smerokazi so nas nato usmerili proti mogočnemu Prisanku. Pot smo nadaljevali po stezi, ki se je ves čas lepo vzpenjala, tako da smo lepo pridobivali višino. Približno po dveh urah smo prispeli pod steno, kjer smo si nadeli čelade in po potrebi pas in samovarovalni komplet. Prav kmalu smo levo pod nami uzrli Prisojnikovo okno. Nadaljevali smo naprej in prišli do tehnično najzahtevnejšega dela poti – jeklenice, skobe, greben. Vsi v skupin so imeli siguren korak, tako da kljub temu, da je bila ena od udeleženk prvič nad 2000 m in prvič na tako zahtevnem terenu, smo napredovali brez težav. Vrh dosegli zelo zadovoljni in ponosni.

Na vrhu smo na toplem soncu pomalicali, spoznali okoliške vršace ter opazovali ostale planince, ki jih je bilo kar nekaj.

Ko smo se odpočili smo se odpravili nazaj proti Vršiču. Za spust smo izbrali tehnično manj zahtevno Slovensko pot. Je bil pa tudi na tej poti potreben varen in siguren korak, kljub temu, da je pot lepo varovana. Po treh urah spusta smo si v poletni vročini zaslužili pivo v Tičarjevem domu .

Do doma nas je čakala še ura in pol vožnje. In zahteven, a čudovit, pohod je bil zaključen.

Zapisala: Darja Krek

Markiranje na Krstenici

  Markacisti našega PD smo lansko jesen prevzeli v skrbništvo – vzdrževanje - pot s planine Krstenica, preko planine Jezerce  na Lazovški preval. Le ta je v fužinskih planinah nad Bohinjem. Bila je sirota brez skrbnika. Da bi si ogledali, kakšno je stanje poti in določili potrebno delo, se nas je četverica odpravila konec junija na ogledno turo. Na celotni trasi smo naleteli na dve, mogoče tri markacije, oziroma tisto, kar je od njih ostalo – nekaj bledih sledi barve davnega markiranja. Torej bo potrebno pot popolnoma na novo pomarkirati! Na parkirišče v Blatu smo se vračali preko pl. pri Jezeru, kjer smo bili deležni zajetne plohe informacij, s strani zgovorne načelnice markacistov planinskega društva LPP, (med drugim, je tudi vreme ravno takrat postreglo s ploho).

  Prvo soboto v juliju se nas je osem z vsem potrebnim orodjem (barve, čopiči, škarje, žage) znova pojavilo na pl. Blato. Na Krstenici nas je prijazni sirar Marko postregel z »jutranjo kavo« in par koristnimi napotki. Razdeljeni v dve skupini, smo se navdihnjeni s čudovitimi razgledi, zagnano lotili dela. Prva četverica od Krstenice proti pl. Jezerce, druga od tam do Lazovškega prevala. Četudi pot ni imela starih markacij, smo bili pri markiranju zmerni, po znanem načelu, manj je več! Zadovoljnim z dobro opravljenim delom, nam je prav prijal postanek pri majerici in Pablu  v Lazu, kjer se da kupiti tudi odličen planinski sir. Okrepčani smo se odpravili še na zadnji konec poti do prenočišča v koči na pl. pri Jezeru. V odlični družbi in prijetnem vzdušju, pa je prav hitro minil tudi večer.

Zapisal: Janez Ržek   

Planinski izlet na Sekulak

Izhodišče za Sekulak, ki se nahaja na južnem obrobju Trnovskega gozda, je bilo na športnem prireditvenem prostoru nad Vitovljami.. Po markirani poti in stezi smo prispeli na prvo razgledno točko, cerkev sv. Marije pri Vitovljah. Vzeli smo si kar nekaj časa za razgled po Vipavski dolini. Nadaljevali smo do razpotja, nato levo v strmino na hrib po lepo uhojeni stezi na cesto, mimo lovske koče LD Lijak. Streljaj od tod je bila naslednja razgledna točka - Kopitnik (929m), kjer je tudi vzletišče jadralnih padalcev. Uživali smo ob lepih razgledih in v lepem vremenu.

Sledil je kratek vzpon na cesto, a koj za tem rahlo navzdol in nadaljevali zložno ob prijetnem vonju narcis prispeli na naš končni cilj, razgledni Sekulak. Še zadnji razgledi po Vipavski dolini, Dolomitih in Tržaškem zalivu. Vrnili smo se do razpotja in krenili navzdol po stezi mimo mnogih kamnin po Napoleonovi poti do kapelice sv. Lucije, kjer smo si nekateri za dober vid umili oči. Ostal nam je le še zadnji spust do izhodišča. Šli smo mimo edinega naravnega jezera v Vipavski dolini - Vitovsko jezero. Vsi pohodniki, nas je bilo 24, smo doživeli lep dan nad Vipavsko dolino. Ker ni bilo nobenega okrepčila na poti smo se za konec ustavili še v Vipavi.

Zapisal:Rafko Krvina

06, april 2024 - Pot sedmih slapov 

Izlet Pot sedmih slapov je bil soorganiziran skupaj s PD Cerkno, njihov vodja pohoda je bil Ivan Rupnik.

Ob 6.30h smo se iz Gorenje vasi odpeljali proti Cerknem in pot do Buzeta nadaljevali preko Idrije.

Na parkirišču pri pivovarni smo bili zelo hitro pripravljeni in s strumnim korakom odhiteli novim dogodivščinam naproti. Teh na slikoviti poti ne manjka.  Ogledali smo si mnogo tolmunov in  7 slapov, prvi štirje so na reki Dragi (Zagon, Bačva, Vela peć, Mala peć), ki je desni pritok reke Mirne, zadnji trije pa na reki Mirni (Kotli, Zelenščak, Grjok). Vmes občudujemo Napoleonov most, kot je poimenovan po legendi, da je zgrajen v času vladavine Napoleona, čeprav drugi zgodovinski viri trdijo, da je most takrat res obstajal, vendar naj bi bil lesen. V podrobnosti se ne spuščamo, strinjamo se, da že zelo dolgo trdno stoji. Pri petem slapu v vasici Kotli smo  naredili daljši počitek za okrepčilo in osvežilo, saj smo bili v tako lepem vremenu že kar malo utrujeni (ne pozabite, da pri nas cena izleta vključuje tudi naročilnico za lepo vreme). Ob lepi pesmi »Okna na stežaj« smo hvaležni postrežbi domačinke.

Ugotovili smo, da si bomo imena slapov težko zapomnili, marsikomu pa se je porodila zamisel, da bi pot ponovil v družbi domačih ali prijateljev. Kar nekaj novih znanstev in  prijateljstev je nastalo tudi na tokratnem izletu. Ugotovili smo, da bomo soorganizacijo izleta dveh društev naslednje leto ponovili.

Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se okrog 21. ure srečno vrnili v Gorenjo vas.

Zapisala:  Božena Pisk

05. februar 2024 - Po Drugmbernci

V februarski zadnji nedelji nas je pot peljala v Goriška Brda. Iz Gorenje vasi smo štartali ob 6:30h. V Goriška Brda smo prispeli v dveh urah. Tako da smo na češnjevo pot, nam z neznanim imenom Drugmbernca, krenili ob 8:30h. Ob prihodu je bilo vreme sončno, a se je nakazovalo poslabšanje. Po dolini navzgor, med vinogradi, v dolino, kjer je nas čakala blatna pot. Pa tudi prve kaplje dežja. V vas Imenje smo hodili po dežju, kjer smo malo povedrili. Radarska slika nas je opogumljala, zato smo krenili navzgor na Gonjače. Ob razglednem stolpu smo pomalicali in večina izmed nas se je povzpela na stolp. Vreme se je iz minute v minuto izboljševalo. Krenili smo nazaj proti Šmartnem, kjer smo se ustavili pri Zorkini sestri Sonji. Malo smo se okrepčali in ogledali znamenito vasico v Goriških Brdih. Skok v dolino, vzpon na Biljano, h cerkvi, kjer se je Gušto po kolenih iz Ene žlahtne štorije kalil za kaplana. Te nedelje ga ni bilo v Biljani, bil je pa krst. Po cesti mimo Bjane, največjega pridelovalca penin v Brdih, do dobrovskega gradu. Doživeli smo vsa vremena tega dne. Da je na začetku deževalo, smo na koncu že pozabili. Ustavili smo se še v Šmartnem v Oljčnem baru, kjer smo pojužinali. Lastnica nas je v dobrodošlici povedla v svet okušanja olivnega olja. Še vožnja brez ustavljanja proti domu. In bili smo zadovoljni in prijetno utrujeni, še enkrat več.

Zapisal: Rafael Krvina

02. januar 2024 - 25. Zimski pohod na Blegoš

Pa je prišlo še eno leto več, 2024. Drugega januarja se gorenjevaški planinci podamo na Blegoš. Predznak pohoda je zimski. Saj drugače ne more biti, ker smo v trdi januarski zimi. Na letošnjem pohodu smo vseeno okusili nekaj zime na blegoški pleši. Nekaj centimetrov snega in zmrzlih skal ni bilo za podcenjevati. 16 pohodnikov v strnjeni skupini čez Čabrače, mimo Jezgurca, po strmi senožeti na Prvo ravan. Nič hujšega, prav lahko pa tudi ne. Tempo je bil pravšnji, volje dovolj, da nas krepak jugozahodni veter ni preveć motil. Okrepčilo v koči na Blegošu in v zavetišču na Jelencih. In še dva odmerjena dodatka proti izhodišču. Pri Olgi v Volaki in Zinki v Čabračah.

Domov smo prišli še pravi čas, za ublažitev vseh naporov pred prvim delovnim dnemv letu 2024. Naslednje leto pa spet. Na 26. pohodu.

Zapisal: Rafael Krvina